Mendeleev
Mendeleev · Spojine

Silicijev dioksid

SiO2

Silicijev dioksid (SiO2) je mrežni kovalentni oksid. Lastnosti izhajajo iz sestave, vezi, geometrije ter iz obnašanja delcev v čisti snovi in v raztopini.

Osnovni podatki

Kemijska formulaSiO2
Molska masa60.083 g/mol
Agregatno stanje pri 20 °Ctrdna snov
Vrsta snovimrežni kovalentni oksid
Prevladujoča vezmrežna kovalentna vez

Kaj pove formula

Ena formulna enota SiO2 vsebuje 1 × silicij (Si), 2 × kisik (O). Iz relativnih atomskih mas dobimo molsko maso približno 60.083 g/mol. Indeksi pomenijo število atomov; sami ne določajo naboja, geometrije ali oksidacijskega stanja.

Masni deleži elementov

Po masi največ prispeva kisik (O, 53.3 %). Masni delež je odvisen od števila atomov in njihovih relativnih atomskih mas, zato ga ne moremo sklepati samo iz indeksov v formuli.

Elementi v formuli#% m/m
silicij (Si)146.7 %
kisik (O)253.3 %

Zgradba in vezi

Običajni trdni SiO₂ ni sestavljen iz ločenih linearnih molekul. Silicij je v mnogih oblikah tetraedrsko obdan s štirimi kisiki v razsežni kovalentni mreži; kremen je kristalna oblika te mreže.

Pri razlagi zgradbe moramo ločiti vezi znotraj delca od sil med delci. Polarnost vezi, oblika molekule, delokalizacija elektronov ali mrežna zgradba vplivajo na topnost, fazne prehode in reaktivnost po različnih mehanizmih.

Prikazi R3

Strukturni pogled.
Strukturni pogled.
Povezava med zgradbo in lastnostmi.
Povezava med zgradbo in lastnostmi.
Reakcijski ali ravnotežni kontekst.
Reakcijski ali ravnotežni kontekst.

Kemijsko obnašanje

Močna mreža Si–O pojasni visoko toplotno obstojnost in majhno reaktivnost. SiO₂ pa reagira s fluorovodikovo kislino in v primernih pogojih z močnimi bazami, pri čemer nastanejo silikati.

Številčne lastnosti imajo pomen le skupaj s pogoji. Temperatura, tlak, čistost in sestava zmesi lahko spreminjajo agregatno stanje, gostoto, topnost in hitrost reakcij. Pri hlapnih snoveh je pomembna tudi koncentracija hlapov, pri trdnih pa kristalna oblika in velikost delcev.

Raztopine, ravnotežja in pogoji

V raztopini ali plinski zmesi ni nujno, da prevladuje ista oblika kot v čisti snovi. Hidratacija, asociacija, dimerizacija ali reakcija s topilom lahko spremenijo dejansko porazdelitev kemijskih vrst.

Pri primerjavi podatkov moramo navesti okolje in koncentracijo. Ista sumarna formula ne pove, ali imamo ločene molekule, razsežno mrežo, hidratirano obliko ali ravnotežno zmes več vrst.

Uporaba in pomen

Je osnova kremena, stekla in številnih keramik.

Uporaba snovi izhaja iz kombinacije reaktivnosti, polarnosti, hlapnosti, mehanskih lastnosti ali sposobnosti tvorbe drugih materialov. Koristna lastnost v nadzorovanem procesu je lahko pri nenadzorovani izpostavitvi vir tveganja.

Varnost in pravilen kontekst

Fini vdihljivi prah kristalnega SiO₂ je resno tveganje za dihala; CO₂ je v nasprotju z njim molekulski oksid.

Varnostni profil je odvisen od odmerka, koncentracije, agregatnega stanja in poti izpostavitve. Pri plinih in hlapnih tekočinah je ključno prezračevanje, pri prahu pa tudi velikost delcev. Samo kemijsko ime zato ne zadošča za oceno tveganja.

Pomembna primerjava

Primerjava sorodnih spojin pokaže, da lahko majhna sprememba funkcionalne skupine, oksidacijskega stanja ali prostorske zgradbe močno spremeni polarnost, reaktivnost, toksičnost in uporabo.

Elementi v formuli