Elektronska konfiguracija
Elektronska konfiguracija je zemljevid razporeditve elektronov po razpoložljivih orbitalah. Namesto pomnjenja niza simbolov je bolje razumeti pomen števila, črke in eksponenta, nato uporabiti pravila zasedanja ter rezultat preveriti glede na število elektronov in položaj elementa v periodnem sistemu.
Kapaciteta podlupine
Kako beremo zapis
V zapisu 1s² 2s² 2p⁶ številka označuje glavno lupino n, črka podlupino, eksponent pa število elektronov. Podlupine s, p, d in f vsebujejo 1, 3, 5 in 7 orbital, zato sprejmejo največ 2, 6, 10 in 14 elektronov.
Vsota eksponentov mora biti enaka skupnemu številu elektronov atoma ali iona. Zapis [Ne], [Ar] ali [Kr] je le okrajšava zapolnjenega notranjega jedra žlahtnega plina; ne pomeni drugega modela.
Tri pravila delujejo hkrati
Osnovno stanje je energijsko najnižje razpoložljivo stanje. Elektroni zasedajo orbitale nižje energije, Paulijevo načelo omeji orbitalo na dva elektrona z nasprotnima spinoma, Hundovo pravilo pa degenerirane orbitale najprej zasede posamično.
Pri kisiku 2p⁴ ne dobimo dveh polnih orbital in ene prazne. Nižji energiji ustreza en par in dva nesparjena elektrona; ta podrobnost se pokaže v magnetizmu.
Ioni in vprašanje 4s/3d
Pri kationih glavnih skupin elektrone navadno odstranjujemo iz najvišje zasedene glavne lupine. Na⁺ nastane iz [Ne]3s¹ z izgubo elektrona 3s. Pri prehodnih kovinah se relativne energije orbital med zasedanjem prerazporedijo.
Čeprav se 4s pri K in Ca zasede pred 3d, se po zapolnjevanju 3d pri nastanku kationov praviloma najprej odstranijo elektroni ns. Fe = [Ar]3d⁶4s², Fe²⁺ pa = [Ar]3d⁶.
Izjeme pokažejo meje preprostega diagrama
Cr ima [Ar]3d⁵4s¹, Cu pa [Ar]3d¹⁰4s¹. Ni dovolj reči, da je napol ali povsem zapolnjena podlupina „čarobno stabilna“; 3d in 4s sta energijsko blizu in elektronske interakcije spremenijo vrstni red stanj.
Pravilo n+l in običajna Aufbau shema sta uporabno vodilo, ne brezizjemni temeljni zakon. Pri težjih atomih in ionih imajo eksperimentalni spektroskopski podatki prednost pred mehanskim polnjenjem puščic.
Kaj konfiguracija pove o kemiji
Ponavljajoče se valenčne konfiguracije tvorijo skupine periodnega sistema. Li, Na in K se končajo z ns¹ in pogosto tvorijo katione +1; F in Cl imata podoben zunanji p-vzorec in pogosto sprejmeta elektron.
Število nesparjenih elektronov je povezano z magnetizmom, energije lupin pa se pokažejo v fotoelektronski spektroskopiji. Izoelektronske zvrsti imajo lahko isti zapis, vendar drugačno kemijo zaradi različnega jedrskega naboja. Pri preverjanju konfiguracije je koristno sešteti vse eksponente in jih primerjati s številom elektronov; ta preprosta kontrola odkrije večino napak še pred nadaljnjo kemijsko razlago.
Rešeni primeri
Žveplo, Z = 16
1s²2s²2p⁶3s²3p⁴ oziroma [Ne]3s²3p⁴; v lupini n = 3 je 6 elektronov.
Rešitev
Ca²⁺
Ca = [Ar]4s². Odstranimo dva elektrona 4s: Ca²⁺ = [Ar].
Rešitev
Fe³⁺
Iz Fe = [Ar]3d⁶4s² odstranimo najprej 4s², nato en elektron 3d: [Ar]3d⁵.
Rešitev